IZJAVA UMETNIKA

V praktično naravnanem poteku vsakdanjega življenja smo vse bolj pasivni opazovalci sveta in njegovih reprezentacij, te pa nam, tako kot stereotipi, pomagajo naše okolje narediti predvidljivo in razpoznavno. Ob svojem vstopu v sfero avtorske fotografije sem si tako zastavil naslednje vprašanje: s katerimi sredstvi in načini gledanja prikazati hrbtno stran te navidezne urejenosti, njena odstopanja in naključnosti, njeno radikalno odprtost za (re)interpretacijo.

Z ozirom na opisane dileme sam fotografije torej ne dojemam kot izrazne forme, ki bi naj skušala skozi mimezis svet okrog nas resnicoljubno zrcaliti in tolmačiti. Logiko, ki je tu na delu in ki jo pri svojem ustvarjanju skušam pustiti ob strani je tako najlažje prikazati s povezavo med videti in vedeti - ta ima svoje epistemološke in etimološke korenine v starogrškem izrazu teorija, ki ne pomeni nič drugega kot – uzreti. Na mesto dokumentarističnosti in mimezis stopa v prvi plan vedno bolj sam performativni akt, zajemajoč vse od inscenacije do načina fotografiranja, izbire materiala in tehnik tiska ter predstavitve fotografij. Pri recepciji mojega dela se mi namreč zdi odločilen prav živi stik gledalca s podobo, pri čemer material in sam format predstavitve (razstava, knjiga itd.) od mene zahtevata poglobljen razmislek, kako z omenjenimi sredstvi dodatno oplemenititi in okrepiti estetsko izkušnjo. To gesto poudarja namerno opuščanje zaokroženih in celovitih podob. Nadomestijo jih fragmentirane reprezentacije sveta in njegove liminalnosti, brez vnaprej opredeljenega pomena.

K temu avtorskemu pristopu seveda spada tudi izbira motivov in tematik. Če je bilo v mojih zgodnjih delih, denimo v diplomskem projektu Podoba podobe, še možno razbrati močne konotacije na problematiko ekološke degradacije ruralnih področij in njihova pereča socialna vprašanja brezizhodnosti, bega možganov, samomorilnosti, izginjanja urbane kulture ipd. - kar to serijo fotografij razkriva kot konceptualne, vnaprej zamišljene podobe, ki jih je treba samo še adekvatno realizirati - pa že naslednje, magistrsko delo, predstavlja prelom z dotičnim načinom ustvarjanja. 

Pri Nokturnu, ki je v obliki fotoknjiga izšel pri založbi The Angry Bat, sem poglobljeno raziskoval performativni akt in v skladu s tem spremenil tudi svoj način dela, z njim pa fokus in motiviko. Bodisi posameznike bodisi objekte sem izpostavljal neznanim situacijam oz. jih postavljal v zanje neobičajna okolja z namenom, da bi njihova upodobitev v gledalcu vzbudila določeno stopnjo nedomačnosti in potujitve - dve senzaciji, tako značilni za noč, preden jo je človeštvu s procesi modernizacije uspelo odčarati. Odpoved popolnega nadzora ali vnaprejšnjega podrobnega premisleka o tem, kako bodo objekti delovali v prostoru oz. kako se bodo subjekti odzvali na nove situacije, je imela za posledico tudi ogromno zalogo fotografskega materiala, ki sem ga nato lahko urejal in spet preurejal v različne kompozicije in povezave, da bi fotografije lahko zaživele sebi lastno življenje onkraj fiksiranih pomenov ali konteksta, v katerem so nastale.

Sledil je Mnemosis, ki ga sestavljajo dekontekstualizirane podobe, ustvarjene z metodo infekcijskega razvijanja fotografij v temnici. Tematika, ki se je na tem mestu lotevam, je pojav parahipnagogije tj. spremenjenega stanja zavesti med spancem in budnostjo, kolaža nejasnih sanjarij, latentnih misli in bežnih spominov. Vsebine teh predstav in občutke, ki jih ob njih podoživljamo, a se, ko se enkrat docela zbudimo, izmikajo spominu in njegovi rekonstrukciji, skušam pri gledalcu izzvati s podobami, s tehničnega vidika polnimi napak in popačitev, ki ne razkrivajo lastnosti prvotno upodobljenega objekta ali subjekta. Podobe, ki so v tovrstnem procesu pridobljene, tako posnemajo neoprijemljivo, sanjsko avro fenomena parahipnagogije, katere vsebina ni popolnoma omejena na neposredno realnost, tako kot ni, analogno, predmet upodobitve omejen na svoj lastni fotografski posnetek. Mnemosis, kot namiguje že sam naslov, se ponuja gledalcu torej kot eno izmed sredstev ponovnega priklica teh notranjih doživetij.

Podoben efekt potujitve je na delu tudi v seriji fotografij Invasive Alien Species. Čeprav so neizurjenemu očesu večino časa neopazne, biva v ekosistemih naših neposrednih okolij kopica tujerodnih, invazivnih rastlinskih vrst. Nekatere izmed njih, najdene v okolici mojega prebivališča, so tako postale predmet upodobitve – izvzete iz narave, tj. iz prostora, v katerem smo navajeni nanje naleteti, in "portretirane" posamično, privzamejo abstraktne, a še zmeraj razpoznavno organske oblike – s čimer pa, zaradi človekove vsakodnevne vključenosti v takšen ali drugačen naravni prostor, paradoksalno, šele postanejo zares tuje in nenavadne. Ta učinek je še poudarjen z neposrednim nanosom emulzije na papir iz japonskega dresnika, ki velja v Sloveniji za invazivno vrsto. Z uporabo tega specifičnega papirja v tiskarskem procesu sem to rastlino dobesedno integriral in dodal svoj, resda neznaten, košček k mozaiku prizadevanj za ohranitev prvotnega okolja.

Logični korak v razvoju mojih izhodišč, delovnih procesov in motivike predstavlja projekt Teritorij. Če so fotografije iz sklopa Invasive Alien Species razpirale drugačen pogled na rastlinski svet, ki nas obdaja, je tokrat v središču pokrajina nasploh, pri čemer me ne zanima fotografiranje krajine kot take, temveč njene topološke, geološke in druge značilnosti, se pravi detajli, s pomočjo katerih lahko abstrahiram od dejanskega ozemlja in ga v tej maniri odkrijem ali poustvarjam na novo. Tako s svojimi izraznimi možnostmi morda odpiram maneverski prostor za še eno, retorično vprašanje: kaj vse se da narediti iz tega, kar je še oz. je že na voljo vse okoli nas, ne da bi se tega resnično zavedali?

Andrej Lamut